Pomočnik fazan :)

Kot verjetno vsi dobro veste, ima vsaka stvar dve plati. Biti pomočnik, seveda ni nobena izjema. Ko si udeleženec je tvoja največja skrb, če bo za večerjo spet kakšna juha ali boš lahko v miru pojedel čokolino. Ko je prisotna lakota, so punce namreč sekundarnega pomena. Ko pa si na drugi strani, kot bi rekel Luka Šeško, moraš biti odgovoren. Malo se moraš brzdati, da nisi več ti tisti, ki zganja norčije po taboru in upira vsemu kar je prav. Če ti ni čisto vseeno za svojo skupino, moraš biti ustvarjalen in trmast, da prepričaš člane skupine, da pa vse ni čisto brez veze. Znati se moraš pogovarjati in igrati tudi z mlajšimi otroki. Seveda je treba vsake toliko tudi kakšno ušpičiti, brez tega v taboru ne gre. Poleg udejstvovanj z udeleženci pa je treba seveda še nekaj stvari narediti. Šotore naj bi postavljalo in pospravljalo večino vodstva, kar se ponavadi tudi uresniči. So pa druga manjša dela, ki jih seveda opravljajo samo pomočniki, natančneje fazani. Ko si prvo leto pomočnik skupine, si na tapeti večino časa. Nekateri se naredijo nesposobne in jih zaradi tega vodniki manj uporabljajo za samostojna dela. Vendar se to obrestuje le na kratek rok. Že v prvih dneh se opazi, komu se gre za tabor in otroke, komu pa le za 9-dnevni oddih od staršev in vsega ostalega. To je seveda nekaj čisto normalnega, saj imamo vsi različne interese. In tako se pomočniki leto za letom vrstijo in menjujejo. Vodniki pa so vsako leto bolj kot ne iste osebe. In ti vodniki so res sami dobri ljudje. Večina staršev ne ve, da so v taboru prostovoljno in ne dobijo nič plačano. Žrtvujejo svoj lastni dopust in ga preživijo z osnovnošolci v hribih. Veliko znanja imajo in veliko potrpežljivosti. In kot se za mladinski odsek spodobi, so vsi v vodstvu mladi. Zato se mi zdi, da tvorijo odlično ekipo, ki iz leta v leto pripravlja boljše tabore. Vesel sem, da sem del tega kolektiva in upam, da bo tako tudi ostalo. Tabor je eno posebno doživetje, ni važno na kateri strani si. Za vedno se nam vtisnejo v spomin, kar pa tudi ni brez pomena.


Avtor: Janez Krevel